MIKROSPORIJA PRI MAČKAH
Mikrosporija spada v skupino kožnih bolezni, ki jih s skupnim imenom označujemo, kot dermatofitoze. Glivice, ki povzročajo dermatofitoze, so iz rodov Microsporum, Trichophyton in Epidermophyton. Uspevajo v toplih in vlažnih klimatih. Najpogostejši povzročitelj dermatofitoz pri mačkah je vrsta Microsporum canis. Mikroskopsko so to večcelične spore s trdno in debelo steno. Na pripravljenih specialnih gojiščih rastejo kot beli puhasti gumbki. Vir energije si zagotovijo s keratinom, ki je sestavni del nohtov, dlak in kože. Čeprav so mačke in psi njihov naravni rezervoar pa lahko povzročajo dermatofitoze tudi pri ljudeh.
Mikrosporija se prenaša z neposrednim kontaktom med okuženo in zdravo živaljo. Ker pa je bolezen zoonoza pa je možen prenos tudi iz živali (najpogosteje mačke) na človeka. Poleg direktnega kontakta je možen prenos spor tudi preko krtač za česanje, predmetov in okolja v katerem so okužene živali. Spore povzročiteljev so namreč zelo rezistentne in lahko preživijo tudi do dve leti, če ne zdravimo ustrezno.
Mačke so pomembne tudi kot prenašalke bolezni, kajti lahko so okužene pa nimajo kliničnih znakov. Pogosteje zbolijo imunsko manj kompetentne živali (mlajše mačke, mačke okužene z levkozo, mačjim aidsom, drugimi kroničnimi boleznimi) in dolgodlake mačke. Dolga dlaka namreč preprečuje sončnim žarkom dostop do povzročitelja prav tako pa je težavnejša za nego. Pri takih mačkah se pojavi poškodovana-odlomljena dlaka, brezdlačna, srbeča ali nesrbeča mesta in/ali dermatitis. Najpogosteje so prizadeta mesta okrog ušes, oči in tačk. Pri psih se dermatitis običajno ne razvije.
Pri ljudeh se bolezenska žarišča največkrat pojavijo na odkritih delih telesa, predvsem na obrazu, vratu, zgornjih udih in tudi po lasišču. Obolela mesta so ostro omejena od zdrave kože, običajno velikosti kovanca, pordela, zmerno srbeča, z drobnim luščenjem ob robu. Spremembe v lasišču so pogostejše pri majhnih otrocih; lasje so odlomljeni tik nad kožo, ki je prekrita z drobnimi luskami.
Veterinar bo v ambulanti pregledal vašo muco na mikrosporijo s pomočjo Woodove svetilke-posebna ultravijolična svetilka z lupo. Povzročitelj pod to svetlobo fluorescira živo zeleno. Vendar pa je mogoče povzročitelja zaznati samo v določeni fazi razvoja oz. življenjskega ciklusa, zatorej ta svetilka ni nikoli zagotova diagnostična metoda. V primeru suma na mikrosporijo bo veterinar vzel tudi vzorec dlake in ga poslal na preiskave v laboratorij oz. sam preiskal vzorec s pomočjo posebnih komercialnih gojišč.
Zdravljenje mikrosporije je zelo odvisno od primera. Generalno gledano je zdravljenje dolgotrajno in drago, česar se morajo lastniki živali zavedati. Pri blažjih oblikah, kjer je samo ena ali nekaj sprememb, se lahko veterinar odloči za lokalno zdravljenje v smislu kopeli ali mazila (enilkonazol, terbinafin). Pri hujših generaliziranih oblikah pa je lokalna terapija običajno podprta še s sistemsko v obliki tablet (terbinafin, itrakonazol). Zdravljenje traja do negativnega mikološkega izvida. Kontrola se izvaja na tri tedne. K zdravljenju lahko pripomore tudi striženje dlake in zažig, vendar pa se le malo lastnikov odloči za to. Zdrava in imunokompetentna žival lahko ozdravi tudi brez zdravljenja. Problem je klicenoštvo, ki lahko ostane še dolgo po prenehanju kliničnih znakov. Težave nastanejo tudi pri tistih lastnikih, ki imajo več živali. V teh primerih se svetuje bolnišnično zdravljenje oz. karantena za obolelo žival, kar pa potegne za sabo tudi velike stroške. Lastnikom, katerih živali so v stanovanju, se svetuje tudi temeljito sesanje in razkuževanje prostorov z 10% raztopino varikine ali 1% formalinom, ter pranje na temperaturi višji od 50 stopinj.
Na tem mestu je potrebno poudariti tudi, da gre za ozdravljivo bolezen in če pridemo v direktni kontakt z mačko, ki ima mikrosporijo še ni nujno, da bomo zboleli. Prav tako vsaka sprememba na koži ne pomeni nujno te bolezni. Zato je pogosto pretiran strah in prenagljena zahteva lastnika po evtanaziji takih živali odveč. Dober lastnik se bo znal spoprijeti s problemom in poslušati nasvete veterinarja.
Pripravil: David Černec, dr.vet.med.
|
|
|
